V vednost

Mestna občina Celje, Občina Žalec, Občina Prebold, Občina Braslovče, Občina Šmartno ob Paki, Občina Polzela, Občina Vransko, Občina Tabor

Zadeva: PRIPOMBA/PREDLOG

K POBUDI ZA

DRŽAVNO PROSTORSKO NAČRTOVANJE ZA

ZAGOTOVITEV POPLAVNE VARNOSTI V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI

Spoštovani,

pred vami so mnenja in predlogi na Državno prostorske načrte (v nadaljevanju DPN) za zagotavljanje poplavne varnosti v Spodnji Savinjski dolini, ki smo jih oblikovali predstavniki prebivalcev Savinjske doline in strokovnjaki iz različnih področij. Vzrok za nastanek tega dokumenta je naša zaskrbljenost glede vplivov načrtovanih drastičnih prostorskih posegov na naravo, bivanjsko okolje, kmetijstvo, gospodarstvo in turizem Savinjske doline ter njene okolice. Kot prebivalci Spodnje Savinjske doline razumemo tveganje, ki ga predstavljajo poplavne vode za varnost prebivalstva in premoženja, vendar menimo, da bi tovrstno problematiko morali reševati na bolj trajnosten, celovit in naravi ter bivanjskemu okolju prijazen način.

Naše bistvene zahteve so:

1. Namesto zastarelih protipoplavnih praks na osnovi principa čimhitrejšega odtekanja površinse vode, naj se poišče strokovne, naravi prijazne in učinkovite alternative po vzoru modernih praks v tujini.
2. Reka Savinja naj se obravnava kot celovita naravna vrednota, skupaj z njenimi pritoki, obrečnimi habitati in organizmi, ki živijo v in ob njej. 
3. V sodelovanju z občinami, uveljavljenimi strokovnjaki z ustreznimi referencami, lokalnimi organizacijami in prebivalstvom naj se izvedejo celovite študije protipoplavnih ukrepov na celotnem območju reke Savinje, z namenom iskanja rešitev, ki temeljijo na renaturaciji reke in ohranjanju kmetijskih in gospodarskih površin ter bivanjskega okolja. Pristop naj bo v celoti integrativen in naj povezuje naravovarstvene koncepte z družbenimi dejavniki. 
4. Pri prostorskem načrtovanju naravi prijazni protipoplavnih ukrepov naj se vključi lokalno prebivalstvo in stroko, saj protipoplavne rešitve v vsakem primeru zahtevajo posege na kmetijska, gospodarska in stanovanjska zemljišča.
5. Striktno naj se upošteva zakonsko opredeljene naravovarstvene smernice, tako na državni kot evropski ravni, upoštevajoč priporočila mednarodnih konvencij, katerih podpisnik je Republika Slovenija. 
6. V vse korake razprave naj se vključi ustrezne strokovnjake, ki so svojo nepristranskost in strokovnost dokazali z ustreznimi preteklimi dejavnostmi delovanja v družbenem interesu in ne pod vplivom ozkih interesnih skupin oz. lobijev.
7. Uvede naj se koncept modro-zelene infrastrukture v naseljih na celotnem območju Spodnje Savinjske doline (in širše), z namenom preprečevanja suš in doseganja varnosti pred visokimi vodami.
8. Pozivamo odločevalce, da v skladu z Zakonom EU o obnovi narave in Strategijo EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 razmislijo o celoviti renaturaciji reke Savinje na odsekih, kjer je zaradi pozidave to še možno, kar bo pozitivno vplivalo na vse segmente družbe in naravo.

Posegi v načrtovanem obsegu bodo močno vplivali na celotno podobo Savinjske doline, na njeno naravo in prebivalce. Bivanjsko okolje bo ponekod močno spremenjeno, saj načrtovani suhi zadrževalniki segajo v neposredno bližino naselij. To bo povzročilo neposredno gmotno škodo, nelagodje in težave lokalnim prebivalcev, saj je škoden vpliv na raven podtalnice nemogoče predvideti. Zadrževalniki posegajo na vodovarstveno območje vodnega zajetja za pitno vodo, nasipi predstavljajo fizično oviro, so moteč estetski element, odstranjevanje vegetacije za namene gradnje pa negativno vpliva na mikroklimo in tako poslabšuje bivanjske razmere. Spremenjeni bodo kolovozi in sprehajalne poti, kar bo zmanjšalo možnosti rekreacije in neovirane sprostitve v naravi. Načrtovani posegi ob Savinji vključujejo odstranjevanje drevesne vegetacije, ki nudi zavetje divjadi in pticam in mnoge družbene ekosistemske storitve, kot so senčenje poti, hlajenje zraka in umirjanje vetra.

Posegi bodo posebej močno prizadeli kmetijska zemljišča, med njimi tudi hmeljišča, ki dajejo Savinjski dolini prepoznavno podobo, številnim prebivalcem pa so pomemben vir dohodka. Načrti posegajo na območje 1637 hektarjev, od tega kar 64 % predstavljajo najboljša kmetijska zemljišča. V času vse večjega zavedanja o prehranski varnosti in samooskrbi, je nedopustno, da bi se površine, ki nas oskrbujejo z osnovnimi dobrinami, prepustile za namene razlivanja vode in ostale protipoplavne infrastrukture oziroma bi se takimi posegi lahko bistveno zmanjšala njihova agronomska vrednost. Neznan je tudi učinek, ki bi ga posegi imeli na razpoložljivost in količino vode za namakanje kmetijskih površin ter navsezadnje na nivo in kakovost podtalnice.

V zadnjem času se v dolini zelenega zlata vse bolj razvija tudi turizem, ki temelji predvsem na krajinskih značilnostih in kulturi ter zgodovini hmeljarstva. Urejene in opremljene z informativnimi tablami so bile mnoge t.i. hmeljske poti, ki obiskovalce doline peš ali s kolesom vodijo med hmeljišči, pri tem pa zavijejo tudi do Savinje in naravnih znamenitosti ob njej. V mestu Žalec, v osrčju Spodnje Savinjske doline, se nahaja tudi edinstven Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije, ki ohranja tradicijo in predstavlja to kmetijsko panogo obiskovalcev iz Slovenije in od drugod. Menimo, da bi izgradnja protipoplavnih objektov in ureditev Savinje in njenih nabrežin v kombinaciji z obsežnostjo gradbenih posegov povsem degradirala koncept “ekoturizma”, ter s tem negativno vplivala na turistično izkušnjo in odvrnila težko pridobljene obiskovalce. 

Nedvomno bodo imeli načrtovani posegi velik negativen vpliv tudi na naravo. Če se osredotočimo le na regulacijo in urejanje brežin Savinje, so tovrstni posegi že bili izvedeni v okviru predhodnih protipoplavnih ukrepov. Utrjevanje brežin s kombinacijo betona in kamenja ter odstranjevanje vegetacije je zmanjšalo pestrost in obseg habitatov mnogih vrst, med njimi številnih zavarovanih, kar je posledično negativno vplivalo na njihovo številčnost. Vsakršni nadaljnji ukrepi v tej smeri bodo povzročili le še večjo škodo. Na območju posegov se nahaja tudi Natura 2000 in več manjših zavarovanih območij, ki so že tako v slabem ekološkem stanju. Predstavljeni načrti ne predvidevajo bistvenih varovalnih ukrepov za ta območja oziroma so ti predpisani generično in zelo ohlapno, zato lahko upravičeno sklepamo, da se bo njihovo stanje še poslabšalo. Če se ozremo še na evropski in globalni nivo, opazimo veliki razkorak v skladnosti načrtovanih posegov z evropskimi smernicami glede obnove in varstva narave ter biodiverzitete. V skladu z Strategijo EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 se mora do navedenega datuma obnoviti vsaj 25 000 kilometrov prostotekočih rek. Mnoge države že sledijo temu cilju in vsako leto se z rek odstrani več jezov in pragov, medtem ko protipoplavni načrti na Savinji predvidevajo še več preprek in grobih posegov, ki kršijo ekosistemsko heterogenost rečnega koridorja. Negativne efekte pa z veliko gotovostjo napovemo tudi na območjih drugih predvidenih posegov, še posebej zaskrbljujoč pa je potencial širitve, ki ga s takimi kolosalnimi spremembami odpremo za tujerodne invazivne vrste rastlin in živali. 

Glede na izpostavljene pomanjkljivosti in netrajnostno naravnanost Državno prostorskih načrtov za zagotavljanje poplavne varnosti v Spodnji Savinjski dolini, zahtevamo ponovno presojo smiselnosti ukrepov in njihove usklajenosti z evropsko politiko na področju trajnosti in ohranjanja narave. 

Varstvo okolja in ohranjanje krajine

Z vidika varstva okolja, urejanja krajine, rabe prostora in trajnostnega  razvoja občine Žalec in Spodnje Savinjske doline je predlagana rešitev nesprejemljiva. Med obema predlaganima variantama DPN ni bistvenih razlik v pristopu k reševanju problematike zadrževanja visokih vod, problematika podnebnih sprememb pa se s tem ne rešuje celostno in celovito.

Veliki, predvsem tehnični posegi na Savinji in okoliških površinah niso usklajeni z naravno zmogljivostjo prostora, predstavljajo veliko obremenitev okolja med in po končani gradnji  (vpliv na kvaliteto in rabo tal, predvsem najboljših kmetijskih zemljišč, vpliv na podtalnico in kvaliteto pitne vode), spremembo krajinske slike in krčenje biotske pestrosti ter eko-turističnega potenciala območja – Savinja in njeni sestavni elementi so opredeljeni kot naravna vrednota, ekološko pomembno območje in Natura 2000 (Uredba o posebnih varstvenih območjih Natura 2000, Ur. l. RS št. 49/04, 110/04, 59/07, 43/08, 8/12, 33/13, 35/13 – popr., 39/13 – odl. US, 3/14, 21/16 in 47/18), naravna vrednota je tudi pritok Lava, Ribnik Vrbje z zaledjem je zavarovan kot Krajinski park (Odlok o zavarovanju ribnika Vrbje z zaledjem za krajinski park, Ur.list RS, št. 56/08).

Potrebno bo vložiti  veliko sredstev v izgradnjo vseh predvidenih ureditev (nasipi, dovozi, črpališča, prelivi, prehodi,…), prav tako tudi v vzdrževanje in upravljanje sistema, kar ocenjujemo kot izrazito netrajnosten in ekonomsko nesprejemljiv aspekt. Morebitne pomanjkljivosti v načrtovanju, izgradnji, vzdrževanju in upravljanju lahko imajo nepredvidljive posledice širšega obsega.

Priporočila

1. Reševanje problematike poplavljanja oz. zadrževanja padavinskih vod je potrebno reševati na celotnem toku reke Savinje s pritoki in celostno. Izdelati je potrebno načrt ureditve celotnega porečja, ki naj dolvodno vključuje tudi občini Celje in Laško, gorvodno pa zlasti območja večjih pritokov reke Savinje kot sta Dreta in Paka ter izdelati podrobnejši načrt upravljanja ter tako zmanjšati obseg ukrepov v Spodnji Savinjski dolini. Sočasno z visokimi vodami, je potrebno reševati tudi problem nizkih vod oz. suše in namakanja kmetijskih zemljišč. Ocena potrebnega zadrževanja 12,0 mio m3 visokih vod na obravnavanem območju je predimenzionirana in nevzdržna. Mesto Celje že ima zagotovljeno poplavno varnost za 100 letne vode z nasipom v Medlogu zgrajenim v letu 2021, ki ga želijo dolgoročno odstraniti in reševati varnost pred poplavami z načrtovanimi novimi zadrževalniki v Spodnji Savinjski Dolini. S tem se nikakor ne strinjamo. Predlagamo, da naj Mestna občina Celje v Medlogu ta nasip ohrani in zagotovi še dodatnih 90 centimetrov varnosti, če smatra da jo potrebuje. Na lokaciji nasipa v Medlogu je bil pred regulacijo Savinje konec 19. stol. večji meander reke, katerega ostanki so še vidni, zato menimo, da je prostora za takšno rešitev dovolj. V Spodnji Savinjski dolini pa naj se zagotavlja varnost samo za tukaj ležeča naselja, saj večjih obremenitev prostor in prebivalstvo ne prenesejo.
2. Zagotoviti je potrebno trajnostne rešitve urejanja celotnega porečja in za ta namen pripraviti ustrezno variantno rešitev zagotavljanja poplavne varnosti ob reki Savinji na celotnem toku, na načelih ekoremediacij, ki vključuje tudi renaturacijo stare struge, kjer je to možno, ter ureditev mokrih zadrževalnikov (sonaravnih mokrišč) in razlivnih con na pritokih in v dolini. Po Uredbi o vsebini in načinu priprave podrobnejšega načrta zmanjševanja ogroženosti pred poplavami, načrt zmanjševanja poplavne ogroženosti (Uredba o vsebini in načinu priprave podrobnejšega načrta zmanjševanja ogroženosti pred poplavam (Ur. l. RS. št. 7/10)) lahko vključuje tudi spodbujanje praks trajnostne rabe tal, zaščito poplavnih območij in odtočnih poti poplavnih voda, izboljšanje zadrževanja voda, kjer je to primerno z uporabo sonaravnih ukrepov ter nadzorovano poplavljanje nekaterih območij v primeru poplavnega dogodka.
3. Uvesti je potrebno koncept modro-zelene infrastrukture (MZI) v naseljih na celotnem porečju reke Savinje in na vseh poplavno ogroženih območjih v RS za zadrževanje padavinskih vod.

Modro-zelena infrastruktura  (MZI) so naravni in polnaravni decentralizirani sistemi, namenjeni upravljanju padavinskih voda  v mestih, ki hkrati opravljajo zelo raznovrstne ekosistemske storitve. Ključno za reševanje izzivov, ki jih mestom prinašajo podnebne spremembe, je obvladovanje urbanega vodnega kroga, kar je poleg vodne infrastrukture neposredno povezano tudi z (ne)utrjenimi – zelenimi mestnimi površinami in njihovim zaledjem. Cilj je čim boljše posnemanje naravnega površinskega odtoka, ki je bil značilen za območje pred posegom v prostor.

Padavinske vode v naseljih in odpadne vode iz čistilnih naprav ne smemo smatrati kot odpadek, ki ga je potrebno čim hitreje odvesti ampak predstavljajo nov vir. Padavinsko vodo v naseljih je potrebno zadržati (zadrževanje, infiltracija, evaporacija), s čemer se zmanjšajo konice pretokov in preprečiti  njeno mešanje s komunalno odpadno vodo.

Aktivnosti uvajanja koncepta MZI v mesta se osredotočajo predvsem na ukrepe, ki so: 1) gradnja spužvastih stavb  (npr. zelene strehe, deževni vrtovi), 2) gradnja spužvastih cest, pločnikov in trgov z uporabo prepustnih materialov, 3) gradnja spužvastih parkov in zelenih površin (npr. deževni vrtovi, poglobljeni travniki, grajena mokrišča), 4) zaščita in remediacija naravnih vodnih teles (npr. širitev mokrišč, vzdrževanja in ponovna uvedba naravnih rečnih tokov), 5) izboljšanje povezljivosti urbanih vodnih sistemov, ki omogoča njihovo neprekinjenost, 6) nadgradnja obstoječih sistemov odvodnje na način, da zagotavljajo zaščito pred poplavami in odvajanje presežnih količin vode, 7) gradnja ločenih sistemov za padavinske in komunalne odpadne vode.

Takšne rešitve in pristopi so že vključeni v mednarodne dokumente kot priporočila, vendar jih Slovenija v celoti še ni prenesla v nacionalno zakonodajo. Kljub temu lahko ugotovimo, da prostorsko načrtovanje v Sloveniji obravnava področje upravljanja voda v mestih posredno, z zagotavljanjem zelenih površin ali sistemov in priporoča izvedbo ukrepov za zmanjšanje površinskega odtoka, zadrževanje ali ponikanje.  Z vidika funkcionalnosti je zato treba zelene površine nadgraditi z elementi MZI, ki bodo zagotovili dodatne ekosistemske storitve, kot so odpornost prostora proti podnebnim spremembam, vzdržnost, ohranjanje biotske raznovrstnosti, boljše delovanje ekosistemov in zagotavljanje drugih koristi za prebivalstvo in gospodarstvo, zlasti za javno zdravje in kakovost bivanja ter ohranjanje virov. Tako bodo zeleni sistemi naselij zagotovili razširjen nabor okoljskih in ekoloških funkcij ter tvorili zeleno infrastrukturo, kot jo uvaja predlog nove Strategije prostorskega razvoja Slovenije do 2050 (Ministrstvo za okolje in prostor, 2020).

Varstvo ekoloških procesov in biodiverzitete

Splošno

Z ekološko-naravovarstvenega stališča in z obzirom na vprašanje lokalne biodiverzitete je predlagan DPN protipoplavne ureditve v porečju reke Savinje v Spodnji Savinjski dolini povsem nesprejemljiv. Ocenjujemo, da bi z njegovo izvedbo prišlo do hujše okrnitve obstoječega naravnega stanja, kar bi vodilo v spremembe strukture biodiverzitete in poteka ekosistemskih procesov v negativnem smislu, posledično pa tudi do negativnega vpliva na pravico občanov do zdravega življenjskega okolja. V splošnem menimo, da je za posege v takem prostorskem in časovnem obsegu praktično nemogoče zagotoviti ustrezne nadomestne in ohranitvene ukrepe, ki bi obdržali lokalno biodiverziteto na zadovoljivem nivoju. Zlasti to velja na območjih kot je Spodnja Savinjska dolina, kjer se naravno okolje že tako sooča s povečano človeško aktivnostjo. 

Pri posegih v rečne sisteme se je potrebno zavedati, da je ohranitveno stanje slovenskih voda v splošnem moč opredeliti kot neugodno, zato lahko nepremišljeni posegi vodijo v nepopravljivo škodo v akvatičnih ekosistemih. S posegi urejanja strug se tako okrni prostorska heterogenost vodnega toka in rečnega dna, kjer se poškoduje habitat vodnih rastlin in živali, v nevarnosti pa je tudi združba obrasti (perifitona), ki je najpomembnejši modulator samočistilnih procesov. Posegi v rečno dno vplivajo tudi na hiporeik, območje, ki igra pomembno vlogo v hidrološkem smislu, tu pa ravno tako domujejo številni organizmi, ki so žal še vedno slabo raziskani. Sama reka pa še zdaleč ni samo voda, ki jo lahko v rečnem koritu opazujemo s prostim očesom. Pri varstvu lotičnih ekosistemov je namreč zelo pomembno upoštevati zaledne strukture. Kot prvo lahko izpostavimo obrežno vegetacijo – ta poleg estetske komponente in vloge zadrževanja vode tako med sušami kot poplavami premore tudi izredno pomembno biološko funkcijo. Poleg habitata in zatočišča številnih vrst rastlin, živali in gliv, je izredno pomembna s stališča preprečevanja prekomernega prehajanja hranil v rečni ekosistem, kar lahko vodi v opazno evtrofikacijo lotičnih sistemov, kot opažano v poletju 2022 na reki Bolski. Ta je namreč ob nizkem vodostaju zaradi ekstremnih sušnih razmer poleti skoraj povsem stagnirala, v njej pa so se na debelo razrasle preproge alg, kar nakazuje veliko preobremenjenost s hranili. To lahko vsaj deloma pripišemo nepremišljenemu posegu uničenja obrežne vegetacije gorvodno ter ob pritoku potoka Trnavica. Vpliv na rečni ekosistem pa se razteza tudi dalje od obrežne vegetacije – za vnos hranil so tako pomembne vse druge rastlinske strukture, kot drugi mokriščni habitati, ki delujejo kot naravna ledvica intenzivne kmetijske krajine, hkrati pa poleg ugodnega vpliva na biodiverziteto v ožjem in širšem smislu nudijo tudi številne druge ugodnosti. 

Tudi če kmetijsko krajino obravnavamo ločeno od “njene” žile, torej rečnega sistema reke Savinje, pridemo do podobnih ugotovitev. Savinjska dolina se je v preteklosti že soočila s številnimi okoljskimi pritiski, ki ne popuščajo tudi danes. Intenzifikacija območja je pustila posledice na biotski pestrosti, zato ocenjujemo, da so vsaki nadaljnji posegi v tako velikem obsegu nesprejemljivi za ohranjanje tisto malega naravne biodiverzitete, ki jo kulturna krajina še premore. Ocenjujemo, da bi gradbeni posegi (odstranjevanje naravnih struktur, motnje med gradnjo itn.) povzročili dodatno nepopravljivo škodo.

Menimo, da bi predlagani posegi, s stališča naravovarstvenega prava, poleg morebitnega neupoštevanja določil lastnih aktov (npr. Odlok o zavarovanju ribnika Vrbje z zaledjem za krajinski park, Ur. l. RS št. 56/08), Evropske Vodne direktive (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike; Ur. l. EU 15/Zv. 5, L 327/1), Habitatne direktive (Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst; Ur. l. EU 15/Zv. 2, L 206/7 in Direktive o varstvu ptic (Direktiva 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic; Ur. l. EU L 20/7) kršili oz. prekoračili tudi določila drugih mednarodnih naravovarstvenih konvencij in pogodb, ki jih je je ratificirala Republika Slovenija:

• Konvencija o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (t.i. Bernska konvencija)(Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (MKVERZ); Ur. l. RS – MP, št. 17/99)
• Konvencija o varstvu selitvenih vrst prosto živečih živali (t.i. Bonnska konvencija)(Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu selitvenih vrst prosto živečih živali (MKVSVPZ); Ur. l. RS – MP, št. 18/98 in 27/99)
• Konvencija o močvirjih, ki so mednarodnega pomena, zlasti kot prebivališča močvirskih ptic (t.i. Ramsarska konvencija)(Uredba o ratifikaciji Konvencije o močvirjih, ki so mednarodnega pomena, zlasti kot prebivališča močvirskih ptic Ur. l. SFRJ 9/77; Akt o notifikaciji nasledstva nekdanje SFRJ, Ur. l. RS – MP, št. 9/92; Zakon o ratifikaciji Pariškega protokola in Sprememb Konvencije o močvirjih, ki so mednarodnega pomena, zlasti kot prebivališča močvirskih ptic; Ur. l. RS – MP, št. 6/04)
• Konvencija o biološki raznovrstnosti (t.i. Konvencija o biodiverziteti, Konvencija iz Rio de Janeiro)(Zakon o ratifikaciji Konvencije o biološki raznovrstnosti (MKBR); Ur. l. RS – MP, št. 7/96)
• Konvencija o varstvu alp (t.i. Alpska konvencija)(Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu alp (Alpske konvencije), Ur. l. RS – MP, št. 19/95; Zakon o ratifikaciji Protokolov o izvajanju Alpske konvencije (MPIAK), Ur. l. RS – MP, št. 28/03)
• Konvencija o varstvu rastlin (Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu rastlin (spremenjene) (MKVRS), Ur. l RS – MP 23/00). 
• Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (t.i. Aarhuška konvencija)(Zakon o ratifikaciji Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (MKDIOZ); Ur. l. RS – MP, št. 17/04)

Savinja 

Reka Savinja je v pasu med Grušovljami in Petrovčami opredeljena kot posebno ohranitveno območje omrežja Natura 2000 (SI3000309), za katero veljavna Uredba o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000) (Ur. l. RS št. 49/04, 110/04, 59/07, 43/08, 8/12, 33/13, 35/13 – popr., 39/13 – odl. US, 3/14, 21/16 in 47/18) navaja več opredelitvenih habitatnih tipov in kvalifikacijskih vrst (habitati in vrste, direktno vezani na lotični habitat, so poudarjeni krepko): 

• črtasti medvedek (Euplagia quadripunctaria)
• navadni koščak (Austropotamobius torrentium)
• sulec (Hucho hucho)
• pohra (Barbus meridionalis)
• mali podkovnjak (Rhinolophus hipposideros)
• vidra (Lutra lutra)
• Alpske reke in lesnata vegetacija s sivo vrbo (Salix eleagnos) vzdolž njihovih bregov
• Obrečna vrbovja, jelševja in jesenovja (mehkolesna loka); (Alnus glutinosa in Fraxinus excelsior (Alno-Padion, Alnion incanae, Salicion albae)
• Ilirski hrastovo-belogabrovi gozdovi (Erythronio-Carpinion)

Na podlagi predlaganih posegov v okviru DPN lahko povsem upravičeno sklepamo, da bo prišlo do bistvenega in prekomernega vpliva na vse vrste, ki so vezane direktno na rečni ekosistem. S posegi v strugo se bodo pomembno spremenile mikrohabitatne razmere za pohro, sulca in koščaka, povečana gradbena aktivnost pa bo predstavljala veliko motnjo v habitatu vidre. Predvideni posegi urejanja obrežnih vegetacij bodo tudi nepopravljivo prizadeli oba poudarjena habitatna tipa, kar se je že pokazalo pri predhodnih posegih urejanja rečnih brežin. Ker nobena od navedenih vrst na območju Natura 2000 SI3000309 verjetno ni v pretirano dobrem ohranitvenem stanju, je vsak poseg, ki krni in fragmentira obstoječe življenjsko okolje z naravovarstvenega stališča popolnoma nesprejemljiv. Predvideni ohranitveni in nadomestni ukrepi, zajeti v DPN, tega vprašanja ne rešujejo na ustrezen način, saj so presplošni in nepopolni. 

Savinja kot rečni ekosistem pa ne nudi življenjskega okolja le vrstam in habitatom, ki jih kot pomembne opredeljujejo območja Natura 2000. Ob rečni strugi tako najdemo tudi druge številne zavarovane in ogrožene vrste (Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam, Ur. l. RS št.  82/02 in 42/10; Uredba o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah, Ur. l. RS št. 46/04, 110/04, 115/07, 36/09 in 15/14; Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah; Ur. l. RS št. 46/04, 109/04, 84/05, 115/07, 32/08 – odl. US, 96/08, 36/09, 102/11, 15/14, 64/16 in 62/19). Med pticami tako ob Savinji živi vodomec (Alcedo atthis), ki gnezdi v rovih, skopanih v navpične peščene bregove, ki jih z bočno erozijo ustvarja naravno tekoča reka na okljukih. Mali martinec (Actitis hypoleucos) in mali deževnik (Charadrius dubius) pa svoja gnezdišča najdeta na akumulacijskem delu okljuka, kjer reka odlaga prinešeni material in ustvarja prodišča. Vse tri vrste ogrožajo posegi v rečni tok in preprečevanje naravnega prenosa sedimentov s pregrajevanjem rek. V sami reki kot habitatu poleg pohre in sulca najdemo tudi podust (Chondrostoma nasus), ki jo Rdeči seznam opredeljuje kot prizadeto vrsto (Ur. l. RS št.  82/02 in 42/10), nad reko pa na primer lovi obvodni netopir (Myotis daubentonii), ki je sicer splošno razširjen, a kljub temu zavarovan (Ur. l. RS št. 46/04, 109/04, 84/05, 115/07, 32/08 – odl. US, 96/08, 36/09, 102/11, 15/14, 64/16 in 62/19). Pojavljajo se tudi številne druge vrste vretenčarjev in nevretenčarjev, katerih razširjenost je na območju reke slabo poznana, zato so vsi morebitni posegi v rečni ekosistem, pred dobrim poznavanjem biodiverzitete reke Savinje, strokovno in etično sporni.  

Posegi v rečno strugo in njeno obrežno vegetacijo bodo prizadeli že tako okrnjeno samoočiščevalno sposobnost reke Savinje. V primerih nizkih vodostajev lahko tako ob realizaciji predlaganega DPN zaradi uničenja obrežne vegetacije (in posledičnega manjka senčenja ter povečanega izpiranja hranil) pričakujemo povečano evtrofikacijo rečnega sistema. Ta pa lahko bistveno okrni tudi kvalitetno pitne vode. 

Suhi zadrževalniki

Čeprav bodo suhi zadrževalniki v večini posegali v že spremenjeno kmetijsko krajino, je nezanemarljiv tudi njihov biološki vpliv. Zadrževanje večjih količin vode bo namreč omogočilo odlaganje mulja, ki bo služil tako kot podlaga za nadaljnje izpiranje hranil nazaj v rečni sistem in podtalnico ob vsakem deževju, kot motnja za travišča in druge talne ekosisteme – te koristijo mnoge vrste živali in rastlin, med katerimi lahko izpostavimo redke še preživele ptice kmetijske krajine, kot so grilček (Serinus serinus), rumeni strnad (Emberiza citrinella), prosnik (Saxicola rubicola), poljski vrabec (Passer montanus), škorec (Sturnus vulgaris), rjavi srakoper (Lanius collurio) inpoljski škrjanec (Alauda arvensis). Vse naštete vrste so glede na Indeks ptic kmetijske krajine v zmernem upadu, poljski škrjanec celo v strmem upadu, trendi vrst kot so postovka (Falco tinnunculus), vijeglavka (Jynx torquilla), zelena žolna (Picus viridis) in čopasti škrjanec (Galerida cristata) pa so stabilni, a bi se lahko njihovo stanje ob tako drastičnih posegih v habitat hitro poslabšalo. S postavitvijo nasipov in uveljavo suhih zadrževalnikov se bo v večji meri okrnilo obstoječe mejične strukture in gozdnate osamelce, ki služijo kot izredno pomembno zatočišče za številne vrste ptic (npr. rjavi srakoper, golob grivar (Columba palumbus), kanja (Buteo buteo), postovka, lesna sova (Strix alluco), čuk (Athene noctua)), sesalcev in drugih organizmov, mnoge od katerih sodijo med lovno divjad. Z vpostavitvijo nasipov se bo povečalo tudi število preprek na selitvenih poteh dvoživk. Na novo nasuti nasipi in brežine bodo omogočile razrast številnih invazivnih vrst rastlin, med katerimi ob reki Savinji in drugod po dolini že najdemo npr. japonski in češki dresnik (Fallopia japonica, Fallopia x bohemica), žlezavo nedotiko (Impatiens glandulifera) ter obe vrsti zlatih rozg (Solidago spp.). Da invazivne vrste negativno vplivajo na avtohtono floro in favno verjetno ne rabimo posebej izpostavljati, lahko pa dodamo le, da je ob obstoječem stanju borba z njimi borba z mlini na veter, zato je toliko pomembneje previdno in smotrno načrtovanje vseh gradbenih posegov v naravno okolje. 

Mokri zadrževalniki

Mokri zadrževalniki so z biološkega stališča smiselni le, če upoštevajo obstoječo naravno topografijo in ekosisteme. Ocenjujemo, da je mokri zadrževalnik po vzoru stalne ojezeritve na območju Vršce nesprejemljiv. Dolina potoka Vršca namreč že prestavlja močvirnat habitat, ki ob poplavah deluje kot branik pred povodnijo, hkrati pa nudi pomemben habitat številnim vrstam ptic, dvoživk in drugih živali – med njimi je na primer sta tudi hribski urh (Bombina variegata), opredeljen v okviru omrežja Natura 2000 ter sladkovodna školjka potočni škržek (Unio crassus), ki je v Sloveniji zavarovana vrsta (Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah; Ur. l. RS št. 46/04, 109/04, 84/05, 115/07, 32/08 – odl. US, 96/08, 36/09, 102/11, 15/14, 64/16 in 62/19). Sprememba v stalni ribnik bi močno prizadela obstoječo rastlinsko in živalsko združbo, vnos rib v sistem kjer se prej niso pojavljale, pa bi prizadel tako populacije vodnih žuželk kot dvoživk. Gotovo bi s tem hudo prizadeli tudi lokalno populacijo raka koščaka, ki smo ga že omenili v okviru omrežja Natura 2000 v razpravi o reki Savinji. Podobno ocenjujemo za mokri zadrževalnik Gozdnica. V obeh primerih menimo, da formulacija ribnikov v imenu poplavne varnosti ne odtehta alternativnih, biodiverziteti prijaznejših rešitev. Na primerih ribnika Vrbje, Žovneškega jezera in Šmartinskega jezera pa lahko tudi sklepamo, da bo vsaka vzpostavitev stalnih vodnih teles (ribnikov) vodila v njihovo slejkoprejšnjo evtrofikacijo zaradi intenzivne narave njihovega zaledja. 

Drugi posegi

Morebitne druge posege v brežine pritokov Savinje ocenjujemo kot sprejemljive le, če se bo posebna pozornost posvetila ohranitvi obstoječih razlivnih površin (kot predlagano na območju Ložnice) ter obrežne vegetacije. Posebna pozornost se mora posvetiti tudi preprečevanju razraščanja in širjenja tujerodnih invazivnih vrst rastlin.

Kot popolnoma nesprejemljive pa ocenjujemo predlagane posege izkopa materiala za izgradnjo nasipov (npr. na območju J od ceste Griže – Šešče; “Boršti”), ki bodo grobo posegli v obstoječ ekosistem, kot je na območju Borštov nižinski gozd, ki ga sečejo mokrotni nižinski travniki. Izrazito negativen vpliv lahko pričakujemo tudi na talno združbo organizmov in na samo podtalnico. 

Naravovarstvena priporočila

S stališča naravovarstva lahko na podlagi zapisanega pridemo do zaključka, da je trenutni DPN v celoti nesprejemljiv. Predlagamo, da se ga zavrže ter se z vključevanjem strokovne in laične javnosti pripravi celovit nov načrt, temelječ na podrobni inventarizaciji obstoječe biodiverzitete. V nov načrt naj se v čim večji meri vključijo naslednja priporočila:

1. Reka Savinja naj se obravnava kot celovita naravna vrednota, ki je dom številnim organizmom. Protipoplavni posegi naj stremijo k postopnemu širjenju struge, kar bo omogočilo večjo prostorsko heterogenost, formacijo prodišč ter revitalizacijo rečnega koridorja. Ob ustreznih razširitvah struge se bo zmanjšala potreba po drugih protipoplavnih ukrepih, saj bodo elementi znotraj rečnega korita učinkoviteje zadrževali vodo v strugi tako v sušnih kot mokrih obdobjih. 
2. Izven-rečni posegi naj se preusmerijo v vzpostavitev celovitih obrežnih pasov z razlivnimi conami in prirečnimi mokrišči brez vnosa gojenih vrst rib (“naravni mokri zadrževalniki”). 
3. Posegi naj v čim manjši meri posegajo v obstoječo obrežno vegetacijo reke Savinje ter v mejice in gozdne osamelce na območju doline. V kolikor je tak poseg nujen, naj se posegi izvajajo postopoma z ustreznimi, natančno opredeljenimi in strogo nadzorovanimi nadomestnimi ukrepi, ki bodo omogočili vsaj delno prilagoditev obstoječega živega sveta. Kjer še obstaja poplavni gozd, naj pridobi maksimalno varstveno prioriteto, določijo pa se naj območja, ob reki, ki služijo kot mokri zadrževalniki za namene razlivanja ob visokem vodostaju. Če je to potrebno, se naj z manjšimi nasipi z vključevanjem obstoječe infrastrukture (npr. ceste) takšna območja ločijo od prednostnih kmetijskih zemljišč in naselij.  Odmrle biodiverzitete naj se v čim večji meri ne odstranjuje. 
4. Protipoplavni posegi na pritokih reke Savinje naj se osredotočajo na obstoječe ekosistemske strukture, kjer naj se pritokom omogoči razlivanje brez zadrževanja v večjih vodnih telesih. V primerih Vršce in Gozdnice ocenjujemo, da je obstoječi mokriščni sistem ob zaščiti infrastrukture in ustrezni razširitvi boljša rešitev od predlaganih ojezeritev. 
5. Posebna pozornost naj bo ob vseh gradbenih posegih namenjena nadomestnim ukrepom (npr. vzpostavitvi novih pasov obrežne vegetacije (npr. ob Ložnici), mejic in mokrišč), še posebej pa naj se osredotoči na preprečevanje širjenja tujerodnih invazivnih vrst (tako rastlinskih kot živalskih). Preprečevanje širjenja tujerodnih rastlinskih vrst lahko bistveno omogoči že previdnost pri prevažanju in presipanju zemljine. 

Ocenjujemo, da imata tako reka Savinja in celotna Spodnja Savinjska dolina, kljub dobršni okrnjenosti v sedanjosti, še vedno precejšen biološki potencial ter apeliramo, da se po vzoru razvitejših držav ukrepe na območju Savinje preusmeri v proces renaturacije, ki bo v kombinaciji s primerni izobraževanjem lokalne skupnosti vodila v trajnosten in sonaraven razvoj doline, ki je na čedalje večjem udaru podnebnih sprememb. Ob tem pa seveda ne smemo pozabiti na turistični potencial, ki bi ga ustrezno renaturirana Savinja premogla – takrat bi se namreč Savinjčani lahko bistveno bolj utemeljeno bahali, da živimo v zeleni dolini.

Kmetijstvo

Z namenom zmanjšati poplavno ogroženost v Spodnji Savinjski dolini je Republika Slovenija z Državnim prostorskim planom predvidela izgradnjo 10 velikih zadrževalnikov vzdolž strug rek Savinje in Bolske na območju šestih savinjskih občin: Občina Vransko, Občina Braslovče, Občina Tabor, Občina Polzela, Občina Prebold in Občina Žalec. Zadrževalniki bodo z visokimi in zelo širokimi nasipi močno spremenili podobo pokrajine, to je celotne Spodnje Savinjske doline.

Veliki zadrževalniki vode bodo ob predvidenih večjih poplavah služili za shranjevanje presežne poplavne vode, s čimer bi pred poplavami zaščitili mesti Celje in Laško, ki so žal v preteklosti z napačno lokalno politiko urbanizacije gradili na poplavnem območju. Poplavna voda, ki bi suhe zadrževalnike ojezerila, bi tako vplivala na lastnosti tal, količino in kakovost pridelka savinjskih kmetovalcev. Žal bodo ti ukrepi najbolj negativno vplivali na kmetijstvo, ki bo za zaščito mest Celja in Laškega zaradi napačne urbanizacije iz preteklosti plačalo zelo visoko ceno, še posebno tista kmetijska gospodarstva, ki imajo zelo velik delež kmetijskih zemljišč znotraj predvidenih zadrževalnikov, številne kmetije tudi do 90% kmetijskih površin. Najbolj bo vplival na hmeljarje, sadjarje in drevesničarje in živinorejce. Savinjska dolina je zelo znana po razvitem kmetijstvu in izvozu svojih produktov tudi v tujino. Poleg tega imajo kmetje v Savinjski dolini eni najbolj urejenih in pred kratkim posodobljenih velikih namakalnih sistemov sofinanciranih z evropskimi sredstvi ravno na območjih predvidenih za izgradnjo zadrževalnikov.

Kmetovalci in lokalna skupnost ne moremo pristati, da se nadomešča zemljišča izven prizadetega območja, saj je potrebno nadomeščati izgube v okolju, kjer izgube nastajajo. V Spodnji Savinjski smo izgubili že veliko kmetijskih površin z obstoječo avtocesto A1, obetajo se nove izgube z načrtovanjem avtocestnih povezav, kot je na primer 3. razvojna os. Kolikor je nam poznano, se pri izgradnji 3. razvojne osi na našem območju prav tako predvideva nadomeščanje kmetijskih zemljišč, kjer prav tako še ni znano kje in kako naj bi se vzpostavljale nadomestne kmetijske površine. Zaradi tega dejstva menimo, da načrtovan poseg predstavlja prevelik negativen vpliv na kmetijstvo in ohranjanje kmetijskih tal v vseh prizadetih občinah, da bi bil z našega stališča opravičljiv. Načrtovani zadrževalniki so predvideni celo na vodovarstvenih območjih, območjih Natura 2000 in na zaščitenih območjih narave ob Savinji. 

Hkrati želimo opozoriti, da morebitno nadomeščanje kmetijskih zemljišč, s funkcionalnimi kmetijskimi površinami, ki jih upravlja tudi Sklad kmetijskih zemljišč ni ustrezen instrument za nadomeščanje izgub naravnega resursa tal, saj v tem primeru vzamete zemljo enemu kmetovalcu in jo daste drugemu kmetovalcu, kar nam je sporno tudi iz moralnega vidika, v prehranski bilanci nima pozitivnega učinka, ter še vedno pomeni zmanjšanje kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane.

Dejstvo je, da smo nad vsebino nove pobude DPN zelo presenečeni in razočarani. Pri našem pregledu razpoložljive dokumentacije ugotavljamo, da se pobuda predstavljenega projekta ni lotila upravljanja z vodami celovito za celotno Savinjsko dolino.

Komisija za vodne zadrževalnike pri KGZS že od leta 2006 aktivno sodeluje pri dajanju pripomb in predlogov pri ukrepih za zagotavljanje poplavne varnosti v Spodnji Savinjski dolini. Organizirali smo veliko srečanj z okoljskimi in kmetijskimi ministri, ki so prisluhnili našim predlogom in predstavljenim študijam. Naše osnovno načelo vseskozi je, da se ne uničuje najboljših kmetijskih zemljišč v Sloveniji, še posebno ne v časih, ki terjajo od družbe čim večji nivo samooskrbe, zaradi različnih globalnih sprememb pa bi morali še posebno skrbeti za lastno prehransko varnost. Slovenija je država, ki je na evropskem nivoju na predzadnjem mestu glede deleža površin kmetijskih zemljišč na prebivalca.

V letu 2015 nam je uspelo skupaj s pomočjo ministra za kmetijstvo, gospoda Dejana Židana, omenjeni projekt ustaviti s sklepom takratne vlade. Kmetijsko ministrstvo se ni strinjalo s projektom, ki bi tako drastično posegal in uničil najboljša kmetijska zemljišča. Naročene so bile nove študije in izračuni za zagotavljanje poplavne varnosti, ki naj bi zmanjšale posege na kmetijska zemljišča. Vendar temu v letu 2022 sledi razočaranje za nas, potem ko so nam načrtovalci zagotavljali, da bodo posegi na kmetijska zemljišča veliko manjši oziroma minimalni.  DPN iz leta 2022 je identičen DPN iz leta 2008 z nekaj malenkostnimi popravki in celo z dodatnimi zadrževalniki, kar v praksi pomeni uničenje še več kmetijskih površin. Tako je trenutna strokovna ocena, da je s tem projektom potencialno ogroženih cca. minimalno 800 ha najbolj kvalitetnih kmetijskih zemljišč v Savinjski dolini. Kmetje se nikakor ne moremo strinjati z gradnjo zadrževalnikov na najboljših kmetijskih zemljiščih, saj nam je kmetijska zemlja osnova-naše zlato za naše delo, dejavnost, ki predstavlja naše poslanstvo, to je poskrbeti za prehransko varnost ljudi v naši državi, Republiki Sloveniji.

Mnogi kmetje iz območja, kjer je predvidena gradnja zadrževalnikov, je vključenih v ukrepe kmetijsko okoljskega programa. Veliko kmetij iz celotnega območja je v preteklih letih uspešno prejelo tudi nepovratna sredstva za investicije na kmetijah v okviru razpisov Programa razvoja podeželja naše države, ki je potrjen na evropski ravni. Ena od osnovnih zahtev teh programov je ohranitev obsega površin, ki so vključene v ukrepe. 

Interes DPN zelo skrbi lastnike in solastnike kmetijskih zemljišč. Skrbi jih, da bo v času gradnje in tudi po njej obstajala največja nevarnost poškodb kmetijskih zemljišč na območju. Poudarjamo, da možnosti pridobitve nadomestnih zemljišč v Spodnji Savinjski dolini ne obstaja, kajti v Spodnji Savinjski dolini ni na voljo prostih kmetijskih zemljišč. Obstaja nevarnost izgube funkcionalnost okoliških kmetijskih zemljišč zaradi nedostopnosti, zaradi zaplavnega območja in onesnaženja, ki ga prinesejo visoke vode. Med gradnjo lahko pride tudi do izlitja nevarnih snovi iz gradbene mehanizacije in transportnih vozil.

Lastniki oz. solastniki poudarjajo, da se na morebitnih zadrževalnih zaplavnih območjih nahajajo kmetijska zemljišča, tudi kmetijska poslopja, ki so namenjena kmetijski proizvodnji oziroma kmetijski dejavnosti. Zelo jih skrbi, da bo v primeru poplavljanja nastala ogromna škoda na teh zemljiščih in bo s tem ogrožena celotna njihova kmetijska dejavnost, saj po poplavah in naplavinah območij ne bo mogoče več sanirati in urediti brez posledic. Lastniki, solastniki zemljišč ne živijo samo od pridelkov, ampak od te zemlje živijo tudi njihove živali, ki bi kasneje postale ogrožene zaradi hranjenja z onesnaženimi pridelki. Verjamemo, da bi imel omenjeni državni projekt zelo negativen vpliv na kmetijska zemljišča in prostor. Voda, ki se bo po dvigu zapor stekla v zadrževalnike, bo pustila za sabo polno nesnage, in sicer: ostanke mineralnih gnojil, fekalije, raznih odpadkov iz gospodinjstev, mulja, peska, pleveli, drevje itd…

Glede vprašanja poplavne varnosti v Spodnji Savinjski dolini verjamemo, da bi se lahko zadeva rešila s kombinacijo minimalnih gradbenih ukrepov in več negradbenih ukrepov (ukrepi upravljanja porečij, pogozdovanje, ohranjanje in obnavljanje zemljišča za nadzorno razlivanje, prostorsko načrtovanje). Tako se lahko gradbeni in negradbeni protipoplavni ukrepi lahko prepletajo in dopolnjujejo. Negradbeni ukrepi so tudi bolj celovito povezani z vzroki poplav kot gradbeni ukrepi.

Gradbeni ukrepi v praksi pogosto še prevladujejo, saj negradbeni ukrepi za omilitev poplav zahtevajo boljše in bolj dolgoročno načrtovanje. Negradbeni ukrepi so tudi zahtevnejši za izvedbo in spremljanje, saj obsegajo tudi socialne in druge vidike. Kljub temu ocene njihovih ekonomskih učinkov kažejo njihovo dolgoročno stroškovno uspešnost.

Menimo, da bi z uporabo primerne metode vrednotenja, kot je na primer ciljno zasnovana matrika ocenjevanja poplavnih ravnic ugotovili, da so skupni stroški negradbenih ukrepov nižji od stroškov gradbenih ukrepov, zlasti, če prištejemo okoljsko (nepovratne spremembe ekosistemov) in družbeno škodo (morebitne selitve) ter stroške vzdrževanja tovrstne infrastrukture, ki pogosto preživi stoletja. V praksi so že k večjemu pomenu negradbenih ukrepov pri soočenju z učinki poplav prispevala tudi sodelovanje med državami v skupnih porečjih, kar spodbujajo številne mednarodne pobude.

Poleg tega je dejstvo, da bi morebitna izgradnja zadrževalnikov vode vplivala na obstoječa naselja. Tla na predvidenih zadrževalnikih so izrazito peščena, to pomeni, da bo prišlo do učinka vezne posode oziroma dviga podtalne vode, kar bi imelo za posledico poplavljanje naselij s talno vodo. Veliko hiš na tem območju je podkletenih. Dejstvo je, da naselja, ki do sedaj še niso bila poplavno ogrožena, bodo po izgradnji zadrževalnikov zagotovo ob polnjenju zadrževalnikov poplavljena z talno vodo. Znano dejstvo je, da se talna voda v Savinjski dolini nahaja tik pod njenim površjem. 

Zato na ponovno predlagano izgradnjo zadrževalnikov ne moremo pristati.

Varstvo kmetijskih zemljišč: to področje ureja Zakon o varstvu kmetijskih zemljišč (ZKZ). Kljub temu, da ustava v 71. členu vzpostavlja posebno varstvo kmetijskih zemljišč, kar zagotavlja ZKZ, pravni sistem ne vzpostavlja posebnega instituta, ki bi ga za varstvo kmetijskih zemljišč lahko uporabili sami kmetje oz. skupne. Za varstvo je tako zadolžena država, predvsem pristojno ministrstvo in druge institucije s področja kmetijstva. Samo varstvo (upadajočega obsega) kmetijskih zemljišč pa zelo šepa. Najprej je problem, da že 10 let po vzpostavitvi zakonske podlage še vedno nimamo varovanih kmetijskih zemljišč, ker tega občine še niso vključile v svoje prostorske načrte. Veliko je problemov tudi z nadomeščanjem oz. nadomestnim zagotavljanjem enake kapacitete zemljišč za pridelavo hrane. Poleg tega je bilo samo varstvo tal (prsti) dolgo zanemarjeno, tudi na ravni EU. Zdaj je končno sprejeta Strategija EU za tla, v Sloveniji pa je na tem področju najbolj aktivno Partnerstvo za tla.  

Varstvo naravnih virov – pitne vode

Projekt predvideva izgradnjo” Suhega zadrževalnika Roje” na področju vodovarstvenega območja, kjer se nahaja tudi črpališče pitne vode Vrbje in Roje, ki se jo zagotavlja s črpanjem iz podtalnice. Postavlja se vprašanje kako bi si taka dva objekta kadarkoli lahko delila mejo? 

Ob postavitvi suhega zadrževalnika v neposredno bližino vodnega zajetja bi le-ta izgubil nujno potreben mehanizem prečiščevanja padavinske vode skozi počasno pronicanje in posledično filtracijo, saj bi se ob pojavu tako velike tlačne obremenitve ta proces pohitril do te mere, da svoje funkcije ne bi mogel več opravljati. Pojavila se bo povečana koncentracija nitratov, drugih hranil in ostankov fitofarmacevtskih sredstev. Nezanemarljiv je tudi pojav neposrednega prehajanja onesnaženih poplavnih voda na območje zajetja.

Tako bomo izgubili enega od pomembnih vodnih virov, ki je del mešanega vodnega sistema Šempeter – Žalec.

Varstvo imovine ter vprašanje odškodnin

Poseg na območje v takem obsegu ima neizbežne posledice na količino talnih vod in uniči občutljivo ravnovesje med naravnim nihanjem podtalnice in obstoječo protipoplavno zaščito predvsem starejših stanovanjskih objektov pred talnimi vodami. Zato bi moral biti eden ključnih elementov pri pripravi projekta izdelava hidravlične študije s projekcijskimi modeli vpliva na podtalnico v oddaljenosti do 500 m od zadrževalnika za vsako stanovanjsko hišo, kmetijsko poslopje, pozidano in nepozidano stavbno zemljišče posebej, z ustreznimi modeli znižanja vrednosti nepremičnin zaradi negativnih posledic in potencialno materialno in odškodninsko odgovornostjo ter višinami odškodnin ob vzpostavitvi objekta (zadrževalnika) in za vsakokraten dogodek, enako kot to velja za vsa kmetijska zemljišča s posevki.

Postavlja se vprašanje smotrnosti porabe javnih sredstev tudi pri morebitni skupinski tožbi saj gre za znatno število stanovanjskih hiš.

Smatramo, da je, zaradi velikosti predvidenih zadrževalnikov in raznolikosti sestave tal, takšno študijo, ki lahko z zanesljivostjo predvidi in oceni možne posledice nemogoče izdelati, ostaja pa tudi vprašanje materialne odgovornosti, če se študija v naravi ne izkaže za točno, zato projekt v celoti odklanjamo in mu aktivno nasprotujemo.

Varstvo kulturne dediščine 

Register kulturne dediščine na območju, ki jih za predvidene posege opredeljuje DPN, beleži večje število arheoloških območij, kot so na primer Platiše (EID: 1-29560), Za grabnom (1-29558), Gmajna (1-29561), Za tovarno (1-29562) in Ciglarca (1-29569). Sodeč po RKD, so bila območja ekstenzivno pregledana v letu 2011, kljub temu pa menimo, da bi posegi v okviru DPN nepopravljivo ogrozili arheološka območja, ki so pomembna za razumevanje zgodovinske aktivnosti človeka na območju Spodnje Savinjske doline.

Zlasti kot neustrezen opredeljujemo že omenjeni poseg izkopavanja zemljine na območju med Šeščami in Grižami (v Borštih). Po predlogi DPN je moč sklepati, da bodo zlasti na udaru gomilna grobišča Bezovnik (1-10395), Žohar (1-23192) in Gmajna (1-27277), kjer bi lahko tako veliki gradbeni posegi izredno okrnili raziskovalni potencial na tem območju in povzročili nepopravljivo škodo velikemu gomilnemu grobišču vsaj 180 gomil, ki se razteza v pasu med Grižami in Sv. Lovrencem. Ker dobršen del gomil, datiranih v obdobje starejše železne dobe, še ni izkopanih, lahko tako upravičeno sklepamo, da je s takim posegom v veliki nevarnosti pomemben del kulturne dediščine tega območja.

Na podlagi RKD lahko sklepamo tudi, da bodo prizadete tudi nekatere kulturno-zgodovinsko pomembne stavbe na območju, ki ga obravnava DPN (npr. Hiša Zgornje Roje 25; 1-27264). Dokler ustrezne arhitektonske študije ne potrdijo, da posegi ne bodo imeli vpliva, so tudi iz tega stališča nesprejemljivi. 

Posegi so problematični tudi zaradi vpliva na samo kulturno krajino in njeno etnološko-kulturno vrednost. Savinjska dolina je poznana kot dolina zelenega zlata, s posegi pa bi bistveno predrugačili izgled obstoječe tradicionalne kulturne krajine, kar bi zmanjšalo njen estetski videz in zmožnost ohranjanja lokalnih izročil, hkrati pa bi s tem okrnili morebiten turistični potencial.

Pobude in predlogi

V tej pobudi, kot že poudarjeno, prihajamo do zaključka, da je trenutni DPN popolnoma nesprejemljiv iz večih stališč. Za učinkovito poplavno varstvo, ki bo upoštevalo dejavnike sonaravnosti, trajnosti in zdravega življenjskega okolja predlagamo sledeče vpoglede, za katere menimo da so nujna osnova vseh nadaljnjih korakov: 

1. Prostorska študija območij za namene prepustitve naravnim procesom oz. za namene sonaravnega zadrževanja poplavnih vod in načrtovanje vzpostavitve poplavnih območij ter renaturacija in ponovna vzpostavitev drugih tipov mokrišč.
2. Celovita študija možnosti renaturacije rečnega toka Savinje, ki naj vključuje predloge širjenja struge, ki bo omogočila vzpostavitev prodišč in rečnih meandrov ter mrtvic. 
3. Modelna študija uporabe obstoječih in ponovno vzpostavljenih naravnih struktur za zagotavljanje poplavne varnosti, vključujoč morebitne reintrodukcije in vrste, ki se bodo z naravnim širjenjem verjetno pojavile v prihodnosti (npr. bober Castor fiber).
4. Temeljita inventarizacija biodiverzitete Savinjske doline, ki naj vključuje sledeča priporočila:

4. celovita inventarizacija in fenološka raziskava vseh vrst rib in obloustk na območju reke Savinje in njenih pritokov kot osnova za načrtovanje morebitnih posegov
5. ocena ekološkega stanja celotne reke z uporabo relevantnih ekoloških indeksov za oceno ohranjenosti vodnega okolja, vključujoč vodne nevretenčarje in združbo obrasti
6. popis in ocena številčnosti vidre
7. letna fenologija in vrednotenje gnezditve vodnih vrst ptic na območju vseh večjih vodnih teles Spodnje Savinjske doline
8. študija selitvenih poti vseh prisotnih vrst dvoživk in ocena njihove populacije z uveljavitvijo ukrepov za zmanjšanje smrtnosti med prečkanjem infrastrukture
9. raziskava morebitne prisotnosti močvirske sklednice (Emys orbicularis) na celotnem območju doline
10. sistemska inventarizacija gnezditvenih enot ptic kmetijske kulturne krajine s poudarkom na  maksimalnem ohranjanju obstoječih koriščenih mozaičnih struktur in s predlogi za predvideno vzpostavljanje novih
11. raziskava rabe lovnega habitata vseh vrst netopirjev, ki se pojavljajo na območju, predvidenem za posege
12. raziskava razširjenosti in številčnosti raka koščaka, vseh vrst školjk in izbranih vrst polžev na območju reke Savinje in njenih pritokov
13. popis oz. inventarizacija ciljnih vrst žuželk, opredeljenih kot pomembne za območja Natura 2000, ali opredeljene kot zavarovane/ogrožene na območju RS (nujno vključujoč dnevne metulje, hrošče, kačje pastirje in ravnokrilce)
14. inventarizacija in prostorsko vrednotenje razširjenosti flore na izbranih območjih po celotni dolini ter vrednotenje in inventarizacija obrežne in makrofitske vegetacije vzdolž reke Savinje in njenih pritokov
15. popis in indeksiranje vseh obstoječih mozaičnih struktur (obrežne vegetacije, mejic, gozdov, osamelcev) na območju Spodnje Savinjske doline in njihovo ekološko vrednotenje
16. popis in inventarizacija gliv na izbranih območjih in vzdolž reke Savinje, njenih pritokov in drugih mokrišč
17. Ekološko modeliranje možnosti širjenja tujerodnih invazivnih vrst rastlin in živali glede na predlagane posege, temelječ na predhodni inventarizaciji, s formulacijo akcijskega plana preprečevanja širjenja in negativnih vplivov. 
18. Podrobna predhodna ocena vrednosti nepremičnin do 500 m oddaljenosti od zadrževalnika za vsako stanovanjsko hišo, kmetijsko poslopje, pozidano in nepozidano stavbno zemljišče posebej.
19. Hidravlično-hidrološka študija predhodnega stanja podtalnice v različnih obdobjih leta za vsa območja zadrževalnikov in za vsako stanovanjsko hišo, kmetijsko poslopje, pozidano in nepozidano stavbno zemljišče v oddaljenosti 500 m od zadrževalnika.
20. Hidravlično-hidrološka študija s projekcijskimi modeli vpliva na podtalnico v oddaljenosti do 500 m od zadrževalnika za vsako stanovanjsko hišo, kmetijsko poslopje, pozidano in nepozidano stavbno zemljišče posebej, z ustreznimi modeli znižanja ekonomske vrednosti nepremičnin zaradi negativnih posledic in potencialno materialno in odškodninsko odgovornostjo ter višinami odškodnin ob vzpostavitvi objekta (zadrževalnika) in za vsakokraten dogodek, enako kot to velja za vsa kmetijska zemljišča s posevki.
21. Vključitev nepremičnin (stanovanjske hiše, kmetijsko poslopje, pozidano in nepozidano stavbno zemljišče) v oddaljenosti 500 m od zadrževalnika v vplivno območje projekta.
22. Podrobna ocena vpliva zadrževalnikov na vodovarstveno območje in vodno črpališče Roje.
23. Podrobna analiza in modeliranje degradacije tal na celotnem območju posegov.
24. Podrobna ocena ekonomske škode za vsako kmetijo na območju posegov s predhodno natančno oceno vrednosti kmetij (stroji, namakalni sistemi, zemljišča, stalni posevki, vrednost morebitih pogodb za nakup pridelka, nepremičnine, prispevki za zaposlene idr.).

Zaključki

Na podlagi napisanega smo mnenja, da je predlagani DPN sporen, v neskladju s sprejetimi konvencijami in EU direktivami in nesprejemljiv v širokem naboru družbeno-civilnih in naravovarstvenih vprašanj, zato predlagamo, da se ga v celoti zavrže. Če povzamemo, DPN lahko opredelimo kot:

• zastarel, saj za reševanje problematike visokih voda predlaga posege, osnovane na starejših konceptih, ki ne upoštevajo potreb sodobne družbe, sonaravnega razvoja, vključevanja MZI  in smernic Evropske unije,
• netrajnosten, saj bo s posegi vodil v zmanjšanje uspešnosti kmetijske produkcije in v degradacijo bivanjskega okolja in ogrozitev virov pitne vode, hkrati pa poveča potrebo po vzdrževanju in ustreznem upravljanju,
• socialno-ekonomsko neustrezen, saj bo z devalvacijo in predrugačenjem kmetijskih zemljišč vodil v povečano težavnost kmetovanja in v povečanje ekonomsko-socialnih stisk prebivalcev,
• prostorsko ozkogleden, saj breme za poplavno varstvo Celja in Laškega prevali zgolj in samo na območje Spodnje Savinjske doline,
• naravovarstveno nesprejemljiv, saj bo prekomerno povečal pritiske na ogrožene ekosisteme in vrste organizmov ter vodil v nepopravljivo stanje destrukcije naravnih okolij
• javno-finančno sporen, saj bo za njegovo uveljavitev ob splošnem nasprotovanju prebivalce Savinjske doline potrebnih veliko pravnih in drugih dodatnih postopkov, ki bodo obremenjevali državni proračun (ne smemo pa zanemariti tudi dolgotrajnega finančnega bremena vzdrževanja tako velikih kompleksov, ter izplačevanja vsakokratnih odškodnin za poplavljenje  kmetijskih zemljišč znotraj zadrževalnikov),
• pravno vprašljiv, saj je njegov koncept, po našem mnenju, v konfliktu z 72. in 73. členom Ustave Republike Slovenije ki določata rabo zemljišč in pravico do zdravega življenjskega okolja, in
• družbeno izključujoč, saj med pripravo ni vključeval širše javne razprave, kjer bi se lahko upoštevalo mnenja široke skupine deležnikov, ki vključuje tudi lastnike zemljišč, predvidenih za poseg. 
• družbeno zavajajoč saj že samo ime zavaja pomensko. Za prebivalce Spodnje Savinjske doline predlagani projekt pravzaprav predstavljal novo in večjo izpostavljenost poplavam kot doslej.

Upamo, da smo Vas z argumenti in dejstvi, predstavljenimi v tem dokumentu, uspeli prepričati, da je trenuten model DPN kratko- in dolgoročno nevzdržen. Pozivamo Vas, da namesto zastarelih praks protipoplavno varnost reke Savinje izkoristite kot potencial za napredno ureditev najsodobnejših standardov z uporabo renaturacijskih in ekoremediacijskih postopkov in vključevanjem širše javnosti v skladu z Aarhuško konvencijo. Takšen pristop bi tako lahko služil kot svetel zgled ne le za območja drugod po Sloveniji, ampak tudi Evropi in širše po svetu. 

Pripombe in predloge k pobudi za DPN za zagotovitev poplavne varnosti v Spodnji Savinjski dolini so bile poslane v dveh izvodih (po mailu in v fizični obliki) na Ministrstvo za naravne vire in prostor ter v vednost vsem občinam na predvidenih območjih posegov (Mestna občina Celje, Občina Žalec, Občina Prebold, Občina Braslovče, Občina Šmartno ob Paki, Občina Polzela, Občina Vransko, Občina Tabor).

Civilna iniciativa Savinja